 ZDDPO-2: V kolikor so ukrepi promocije zdravja vključeni v izjavo o varnosti z oceno tveganja, se lahko s tem povezani odhodki, obravnavajo kot davčno priznani odhodki ob upoštevanju omejitev iz 29. člena [1] v povezavi z 12. členom ZDDPO-2 [2]. Če ukrepi izvajanja promocije zdravja, ne upoštevajo zgoraj omenjenih omejitev, se ne štejejo za davčno priznane odhodke, razen v primeru stroškov za zagotavljanje bonitet in drugih izplačil v zvezi z zaposlitvijo, v kolikor so obdavčeni z dohodnino. Odhodki delodajalca nastali z ukrepi za izvajanja promocije zdravja na delovnem mestu, ki se ne izvajajo na delovnem mestu med delovnim časom in ne izhajajo iz zdravstvenih tveganj neposredno povezanih z opravljanjem dela, praviloma ne izpolnjujejo pogojev za priznanje po 29. členu ZDDPO-2, razen če je tak konkretni ukrep neposredno predpisan z zakonom. [1] Pripoznani so tisti odhodki, ki so potrebni za pripoznavanje prihodkov. Odhodki, ki pa niso potrebni za priznavanje odhodkov pa so naslednji: a) niso niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti; b) imajo značaj privatnosti; c) niso skladni z običajno poslovno prakso [2] 12. člen govori o davčni osnovi in njenih omejitvah (davčno priznani prihodki in davčno priznani odhodki) DOHODNINA:
Stroški, ki so povezani s promocijo zdravja na delovnem mestu (npr. ki se nanašajo na privatno življenje zaposlenih), so davčno priznani stroški, v kolikor so ustrezno obdavčeni z dohodnino – boniteta zaposlenih. Plačila delodajalca za rekreacijo zaposlenih (tudi, če je v okviru izvajanja aktivnosti promocije zdravja na delovnem mestu po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu), se ne štejejo za boniteto le v primeru, če gre za ugodnosti manjših vrednosti in jih delodajalec zagotavlja vsem delavcem pod enakimi pogoji, ali če jih delodajalec delojemalcu ne zagotavlja redno ali pogosto in hkrati vrednost vseh bonitet v posameznem mesecu ne presega 15 eur (do 31. 12. 2016 = 13 eurov). V tem primeru znesek namenjen za rekreacijo zaposlenih ni obdavčen z dohodnino. Primeroma se strošek delodajalca za najem dvorane, ki jo zaposleni pod enakimi pogoji uporabljajo za rekreacijo oz. športne aktivnosti, lahko v skladu z ZDoh-2 (po 1. točki tretjega odstavka 39. člena) izvzame iz bonitet, če zaradi težavnosti vrednotenja ni mogoče prisoditi vrednosti ugodnosti posameznemu zaposlenemu. DDV Davčni zavezanec nima pravice do odbitka DDV na podlagi računov za stroške, kot so na primer: - pomoči pri kritju stroškov telesne vadbe zunaj delovnega časa, kot so članarine za športne klube ali središča za preživljanje prostega časa; - organizacije športnih dogodkov v podjetju; - tečajev sprostitve in zaupnega psihološkega svetovanja. Ob izpolnjevanju pogojev za odbitek DDV po določbah ZDDV-1 pa ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV za stroške, kot so na primer: - zagotavljanje koles za vožnjo na krajših razdaljah znotraj velikega delovnega območja; - tečajev za pridobitev kompetenc za obvladovanje z delom povezanega stresa. Davčni zavezanec ima v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev, če je to blago oz. storitve uporabil oz. jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za pravico do odbitka mora imeti pridobljeno blago in storitve neposredno in takojšnjo povezavo z obdavčljivimi transakcijami, da pravica do odbitka DDV, ki jo nosijo to blago ali storitve, predvideva, da je strošek, ki je nastal pri njihovi pridobitvi, del stroškovnih komponent obdavčljivih transakcij. Zaradi tega mora tak strošek biti del stroškov izhodnih transakcij, ki uporabljajo pridobljeno blago in storitve. Iz navedenega izhaja, da če davčni zavezanec stroškov izvajanja promocije zdravja neposredno ne zaračuna, prav tako ti stroški niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso za strogo poslovne namene, pravice do odbitka DDV od stroškov izvajanja promocije zdravja ni mogoče uveljaviti. Vir: Furs, ZDDV-1, ZDOH-2, ZDDPO-2 |